Čez tisočere planine, reke in jezera

Skozi kraje in prostrano pokrajino Bosne in Hercegovine (april 2017)

Kratek tridnevni oddih po Bosni in Hercegovini me je zelo presenetil v pozitivnem smislu. Presenetile so me njene naravne
lepote, prijazni ljudje in nenazadnje raznolika in bogata kultura.
Najprej sem si ogledal slapove Kravice, ki se nahajajo na reki Trebižat. Ob prvem pogledu na njih me je očaral čudovit
pogled. Skupna širina slapov v celoti je ena najširših v Evropi in meri 120 metrov. Višina pa nekje okoli 28 metrov. Vredno
ogleda, zelo priporočam.
Nadaljeval sem pot do izvira reke Bune ali kakor domačini pravijo Vrelo Bune. Okolica in sam kraj, kjer izvira, je skorajda
neverjeten. Pod veliko mogočno več sto metrov visoko steno izvira reka Buna, kjer v eni sami sekundi pretok znaša 43 kubikov
vode. Ta kraški izvir je tako eden od najmočnejših izvirov v Evropi in, kar me je še najbolj presenetilo, je tako tih, da se
lepo sliši petje bližnjih ptic. Ob njem se nahaja znamenita derviška tekija zgrajena še v 15.stoletju, v času prihoda islama.
Na ta kraj se v poletnih mesecih prihajajo ohlajati bližnji prebivalci mesta Mostar. Še iz časov bivše države Jugoslavije je
Mostar slovel kot eden najtoplejših krajev v državi. Temperatura poleti ob vročinskem valu presega 40 stopinj celzija.
In ravno Mostar je bil naslednja destinacija. O njem bom svoje misli strnil v besedo “fascinantno” ! Vse ostalo povedo
fotografije. Mesto, ki ga morate obiskati vsaj enkrat. In ko ga boste, si boste zaželeli vedno znova priti v ta čudoviti
kraj.
Naslednji dan sem obiskal mesto Jablanica, ki leži ob reki Neretvi. Zraven je tudi sloviti porušeni železniški most iz časa
2.svetovne vojne. Nato sem si v Konjicu ogledal prenovljen kamniti most. Poleg mostarskega kamnitega mostu, je ta v Konjicu
zagotovo eden najlepših mostov, kar sem jih do zdaj videl. Most je pravzaprav točka, ki združuje Bosno na eni in Hercegovino
na drugi strani obrežja. In ko sem bil ravno v Konjicu, sem “skočil” še v bunker. Ja, v jedrski bunker, tretjo najdražjo
gradbeno investicijo v bivši Jugoslaviji. Razkrit je bil šele pred dobrim desetletjem. Bil je zgrajen v popolni tajnosti.
Zanj so (poleg tistih, ki so ga gradili) vedeli le eden krajan, trije oficirji, Tito in nekaj drugih ljudi. Vse podatke o
bunkerju lahko najdete na spletu. Ampak videti ga v živo je seveda nekaj čisto nekaj drugega, saj se je čas v njem ustavil v
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. In vsem, ki ste živeli v tistem času, bo marsikatera stvar obudila spomine na tista
leta.
Zadnji dan sem si ogledal še mesti Drvar In Bihać. V Drvarju sem najprej obiskal muzej 2.svetovne vojne in si ogledal
razstavo zgodovinsko nepozabne operacije Konjičev skok ali “desant na Drvar” ter t.i. “Titovo pečino”. Do koče v steni vodi
zelo strma, kamnita in spolzka pot. Pod samo kočo teče manjši potok, ki izvira za njo v steni in takoj pod kočo strmo pade
ter uprizori prelep divji slap.
Od Drvarja do Bihača je kar nekaj ur vožnje skozi hribovito in prostrano pokrajino. Pogledi nanjo so bili naravnost
osupljivi, kar sem moral obvezno slikovno zabeležiti. Ravno tisto noč se je močno ohladilo in je v višjih hribovitih predelih
snežilo. Prizori so bili neverjetni in zelo dramatični. Izpod temnih oblakov je občasno za trenutek pokukal kak sončni žarek
in posvetil na manjše predele pokrajine. Kontrast je bil skorajda iz nule do neskončnosti. Najbolj pa me je zmrazilo ob
nevsakdanjem prizoru, ko v dolini sije sonce in je vse že spomladansko živo zeleno, na hribih pa bela zima, vsa ovita v
temne, črne oblake. Na koncu sem v Bihaču zavil še v nevemkatero “Čevapdžinico” po vrsti na tem foto-potepu, preden sem
prestopil mejo in nadaljeval pot do doma.
Čeprav sem obiskal le majhen del Bosne in Hercegovine, sem spoznal, da v bistvu ni potrebno veliko, da doživiš pokrajino,
ljudi in kulturo v vsej njeni lepoti.

Ostale galerije iz portfolia