Kjer se prostor in čas prepletata v srečo

Malenkost obdana s plodovi morja in naravnih lepot

Fotopotep po otoku Vis, Hrvaška (april 2018)

»Vis… otok sreče.«
Ja, to bo to – sem imel v mislih, ko sem načrtoval naslednjo foto destinacijo.
Okusiti, vdihniti in doživeti to srečo nekje, kjer sem si vedno želel. In prišel je dan, ko
sem odpotoval na pot…
Skozi dinarsko gorstvo Velebit pa vse do Splita, kjer se vkrcam na trajekt.
Plovba traja dve uri. S trajekta zapeljem v pristanišče istoimenskega mesta Vis.
Kratek postanek in takoj naprej skozi lepote neokrnjene narave. Že prvi dan si
ogledam sosednji otok Biševo, kjer se nahaja t.i. Modra špilja, v slovenščini Modra
jama. Do nje je mogoče priti samo s čolnom, ki lahko popelje največ osem oseb, saj
je morska pot med grebeni zelo ozka in nevarna. Vhod v samo špiljo je nadvse
osupljiv, saj je potrebno skloniti glave na čolnu, da se ne udarimo v skale nad
vhodom. Nato se pred nami odpre morska jama, ki se z oddaljevanjem v notranjost
vse bolj temni. Na koncu teme pa – svetloba. Čudovita modra svetloba, ki se svetlika
izpod morske gladine in ustvarja neverjeten pogled. Ostane mi samo še, da slikovno
zabeležim ta nepozaben trenutek. V tej majhni morski jamski dvorani bi lahko ostal
ure in ure, saj je videti kot v pravljici.
Po desetminutnem postanku se vračamo nazaj do lokalnega pristanišča in
nato s panoramsko plovbo nadaljujemo proti južnem delu otoka Vis, mimo mesta
Komiža in ob obali do mesta Vis, ki se nahaja prav na nasprotni severni strani otoka.
Še vedno imam dovolj časa, da ujamem večerne posnetke ob obali, ki dajo
slehernemu človeku občutek, da se nahaja na srečnem koncu sveta.
Naslednje jutro obogatim fotografske trenutke še z »dotikom« mirnega morja.
Nato krenem naprej ob obali, mimo nevsakdanjega zadnjega počivališča pokojnih, ki
se dobesedno stika z morskim svetom. Ustavim se v cerkvici Sv. Jeronima in ob njej,
nakar me senca cerkvenega križa na strehi, na osprednji ploščadi močno preseneti.
Tisti hip se zavem, kako se čas na tem prostoru doživlja drugače. In lepotam mesta
ni konca.
Nato se odpeljem v notranjost sreče, na podeželje. Najprej po cestni vzpetini
do mesta, kjer stoji visok kamniti križ. Že tukaj je pogled na kraje in morje navdihujoč.
In nato naprej do najvišje točke. Žal tam stoji antenski oddajnik, ki je obdan z žičnim
zidom. Zato pa je pot speljana na nasprotni breg, t.i. Vrh Hum, kjer se nahaja majhna
kamnita cerkvica Svetega Duha. Od tukaj je pogled na morje in bližnje otoke Biševo
in Sveti Andrija osupljiv. Še bolj pa mi zastane dih, ko opazim ob vznožju mesto
Komiža. Z eno besedo: prečudovito!

Ko se naužijem pogleda (in ga seveda ovekovečim), se spustim do Titove
špilje, ki je bila začasno zatočišče pobeglega predsednika bivše skupne države
Jugoslavije pred okupatorjem med drugo svetovno vojno. Pa pojdem še malček v
notranjost. Okoliške vasi so skoraj take, kakor da se je čas ustavil pred pol stoletja.
Mir, čist zrak, glasovi domačih živali in… grem pogledat še k domačinom, kaj imajo.
Njihova gostoljubnost je tako dobrosrčna, da skorajda ne morem verjeti. Že s prvim
pogledom iz oči v oči postanemo prijatelji. Kot bi se poznali že vse življenje. Pogovor
traja in traja ob domačem črnem vinčku t.i. plavcu. Zraven pa domače olivno olje s
koščki sira, ki še bolj razvnamejo brbončice…
Napoči čas, da se odpravim do Komiže. Mesto, ki leži ob obali na južni strani
otoka. Občutek dobim, kot da sem tukaj nekoč davno nazaj že bil. Kraj je neizmerno
lep. Morje je kristalno čisto. V njem lahko vidim prav vse odtenke zelenomodrih barv.
Zasidrani čolni še dodatno začinijo pogled na ta jadranski biser. Arome, ki prihajajo iz
bližnjih kavarn in gostiln, pa mi omamljajo možgane. Zaželim in naročim si domače
pivo. Ob pitju se mi misli in pogled usmerijo k bližnji obali. Uživam v danem trenutku
na njihov način, kot domačini pravijo – »pomalom«, počasi ali …bo že.
Ker bi rad pred večerom pogledal še kak zanimiv delček obale, se odpravim
do bližnjih zapuščenih bunkerjev, ki stojijo na strmem južnem pobočju otoka.
Zapuščina bunkerjev je skorajda uničena. Ostali so le še poškodovani topovi, ki
kljubujejo času in prostoru. A pogled od tod je fenomenalen. In ravno tedaj pred
menoj – sončni zahod. Čas je za beleženje pogleda na morje.
Večer si potešim z dobrotami morskih sadežev in glasbo otoških klap, ki me
nostalgično ponese v noč.
Zbudim se v jutro kričečih galebov. Pogledam skozi okno apartmaja in
zagledam čudovit sončni vzhod. Morda eden najlepših v življenju. Tudi njega slikovno
zamrznem, da bom nekoč lahko obujal spomine na ta čas sreče. Počasi spakiram,
zapustim hotel in se odpeljem do trajekta. Z njegove najvišje ploščadi še zadnjič
ujamem jutranje prizore mesta in okoliške obale, dokler otok dobesedno ne postane
ena sama pika na obzorju. Sreča!

Show more
Travel Photo

View of the city of Vis IV

Celozaslonska 1920
Show more
Travel Photo

View of the city of Vis V

Celozaslonska 1920
Show more
Travel Photo

View of the city of Vis VI

Celozaslonska 1920
Show more
Travel Photo

View of the city of Vis VII

Celozaslonska 1920
Show more
Travel Photo

Vis sunrise III

Celozaslonska 1920
Show more
Travel Photo

Vis view from the sea XIII

Celozaslonska 1920
Show more
Travel Photo

Vis view from the sea XIV

Celozaslonska 1920
Show more
Travel Photo

Pearl of Vis

Celozaslonska 1920

Ostale galerije iz portfolia

You may also like

Leave a comment

*